Na Jalovec

Jug se je prvič zares srečal z alpinizmom, ko ga je Zorko Jelinčič 16. junija 1920 vodil na vrh Triglava. Skozi sledeča leta je Jug počitnice med študijem vedno bolj izkoriščal za planinarjenje, sprva tudi zaradi zdravstvenih razlogov, saj si je od hribov obetal utrditev zdravja, po vojni se mu je na pljučih namreč pojavil bronhitis, njegov oče pa je umrl od jetike. Sčasoma so ga za gore navdušile tudi druge lastnosti, ki jih je zahtevalo hribolazenje in so se ujemale z njegovo življenjsko filozofijo – vztrajnost, nepopustljiva volja, pa tudi občutek lastne večvrednosti oz. dvignjenosti nad povprečneži.

Leta 1922 je poleg študija ves čas posvetil alpinizmu – niso ga več zadovoljili navadni vzponi in je začel poudarjati duševni in fizični pomen plezalnih tur. Včlanil se je v Turistovski klub Skala in se že januarja odpravil na Grintovec. Ta zimski pristop opiše v svojem prvem objavljenem spisu Trije krti v snegu. Junija se je sam odpravil v Karavanke in potem v Julijske Alpe, konec meseca pa v slabem vremenu osvojil Jalovec. Med to turo je pri sestopu padel v krajno snežno razpoko in se poškodoval, a je v svojih zapisih o dotičnem dogodku vedno trdil, da se je zagate reševal hladnokrvno ter da mu je pomenila kvečjemu »priliko za opazovanje psiholoških procesov«. Njegov prvi plezalni alpinistični vzpon se je zgodil 23. 7. istega leta, ko se je v Vratih pridružil trem Skalašem (Jožetu Čopu, Janezu Kvedru in Alojzu Volkarju), ki so bili namenjeni preplezati (danes) Slovensko smer, takrat Tumovo.

11. 8. 1923 je z Volkarjem in Vladimirjem Kajzljem preplezal Dolgo Nemško smer v Triglavu, natančneje različico smeri nemških plezalcev, ki je kasneje postala klasična. Med plezanjem je, razen na najtežjem mestu, ekipo vodil prav Jug. Potem pa je vse do konca avgusta skoraj vsak dan opravil pristop ali pa vzpon. Do konca tistega leta in v naslednjem je opravil vrsto pristopov na dvatisočake in mnogo plezalnih vzponov; na greben Dovški križ – Oltar, severno steno Škrlatice ter Razorja, severozahodno steno Prisojnika, severozahodni greben Kočne, povezavo z grebena s Kranjske Rinke na Skuto in naprej čez Dolgi hrbet, Hudi prask v Mrzli gori, v Planjavi smeri Brinškov kamin in Jugovo poč ter severovzhodno steno Krna. V letu 1924 je nadaljeval z uspehi in vse najtežje podvige opravil brez soplezalca. Vse do svoje smrti tistega leta je prvenstveno preplezal vzhodno steno Stenarja, Macesnovec in greben na Rjavino, pa Spodnji in Visoki Rokav ter greben Rokav – Škrlatica, prav tako prvenstveno severozahodno steno Razorja, severovzhodno steno Prisojnika, severozahodno steno Dovškega Gamsovca, greben obeh Martuljških Ponc ter severno steno Škrbine v Zadnjem Prisojniku, kar je bil njegov najtežji vzpon.

Jug je pogosto je napovedoval svojo smrt v gorah, kar je tudi pripomoglo k nekaterim teorijam, da je imel samomorilska nagnjenja. Bil je tudi izjemno samozavesten in je hotel biti v svojih vzponih in dosežkih že takoj med prvimi, alpinizem pa mu je predstavljal tudi premagovanje strahu pred smrtjo. Njegova tekmovalnost je bila jasna, svoje plezalske motive je kasneje opredeljeval kot »delo za narod in človeštvo«. Že po svojem prvem vzponu (23. 7. 1922) se je začela oblikovati njegova alpinistična filozofija. O nevarnosti alpinizma je pravil, da »prav za prav ni v stenah in prepadih, marveč v človeškem subjektivnem razpoloženju samem. Zmage torej, ki jih doseže plezalec, so zmage nad stenami le z ozirom na zmožnosti; v moralnem oziru pa so zmage nad samim seboj! Obvladaj svojo lastno notranjost in hodi, pa boš obvladal tudi 'nevarnosti'!«

Vir: Wikipedija, 27. februar 2024